Enajst članov našega kluba se nas je tekom prvomajskih počitniških dni odpravilo v Meduno. Odlična lokacija za vse tipe jadralnopadalskih podvigov, kamor nas je David povabil že pred meseci, se je izkazala za super izbiro za preživljanje prostega časa v prijetni družbi. V štirih dneh smo opravili več bolj ali manj kratkih poletov, se nahodili in natrenirali kvadricepse ter gluteuse, v močnem vetru izsušili kožo in se (pre)najedli italijanskih pic.

Jadranje se je začelo v petek, 29. aprila, ko smo si po približno dveh urah in pol vožnje dovolili preveriti večini še nepoznan teren. Greben, na katerem se običajno vzleta in leži nad vasico Meduno, se razteza približno sedem kilometrov v smeri vzhod-zahod. Z najvišjim vrhom Monte Valinis (1102 m) predstavlja prve vzpetine v zahodnem delu Karnijskih Alp severno od ravnine, prek katere se vije Taljament. Zato veter, ki brije z juga ustvarja zelo dobre pogoje za letenje. V petek tekom dneva pa ga je bilo za nas, manj izkušene in uletene pilote, kar nekoliko preveč. Na vzletnem mestu, ki je sicer zelo lepo urejeno, je pihalo tudi več kot 10 m/s, zato smo lahko zgolj opazovali fante, ki so se v zrak podali že prej, in čakali, da se veter na štartu umiri. Medtem je uspelo Andreju pri preskoku na zahod že “scuriti”, po tem ponovno štartati, po dveh urah jadranja nad grebenom pristati na vzletišču in še odleteti večeru naproti. Bravo, Andrej, odlično izkoriščen dan. David in Luka Murn sta se medtem vozila levo in desno po grebenu ter iskala dviganja in spoznavala teren, ostali pa smo medtem spodbujali produkcijo melanina na naših obrazih. Vse dokler pozno popoldne Tomaž ni mogel več zgolj opazovati terena in je dal pobudo za vzlet. Počasi smo se v zrak podali še drug Luka, Rudi in jaz. Po tem, ko je bil veter cel dan premočen za vzlet, sem bil zelo zadovoljen, da sem sploh zmogel v zrak. Vendar pa sem po mojem potreboval ravno to – uspešen dvig krila v pogojih, težjih od takih, ki sem jih vajen, in posledičen dvig samozavesti na nepoznanem vzletnem mestu.

Od vseh dni, ki smo jih preživeli v Italiji, je za letanje največ obetala sobota. Ker v meni živi pohodniški duh, sem se zjutraj od našega prekrasnega apartmaja sam sprehodil do vzletne rampe, ostali, zasedba je štela nekaj članov več, kakor v petek, pa so se do tja pripeljali s kombijem. Okrog 11. ure smo se v zrak podali vsak s svojim ciljem. Miha, Jan in Luka Markun so z grebena nad Medunom uspeli preskočiti na zahod in tako postali zmagovalci dneva. Odpeljali so se skoraj do vrha Monte Raut, ki nas je ves čas gledala zviška s sneženo kapo. Večina Turbulenčarjev je ostala na grebenu in do kosila pot podaljšala še nad gričke, ki se dvigajo nad ravnino nekoliko južneje.

Sam sem dopoldne brezciljno odpeljal solo akcijo na vzhod. Na grebenu sem našel kar nekaj lepih dviganj, zato je samozavest za napredovanje kar rasla. Nato pa sem nespametno zavil nad vasico Paludea, kjer me je začelo kar srkati proti tlom. Zasilnemu pristajanju se nisem več mogel izogniti, zato sem lahko zgolj še gledal, katera zelenica bo najbolj primerna za pristanek. Izkazalo se je, da imajo v vasi nogometno igrišče, ki je tam postavljeno kot nalašč za takšne pripetljaje – označeno je igralno polje in sredinska pika, poleg pa je postavljen še bar. Kaj boljšega bi si lahko še želel jadralni padalec, ki mora vadit pristajanje na piko? Presenečenim obrazom gledalcev izza ograje praznega igrišča sem se nekoliko negotovo nasmehnil in začel zlagati padalo. Očitno je usoda hotela, da se tega dne še malo spoznam z okolico in poiščem kar najboljšo možno pot za vrnitev na zahod. Izkazalo se je, da bo pot še najbolj vznemirljiva, če se peš znova vzpnem na vrh in vzletim z zame novega štarta. Po dobri eni uri lovljenja sape na žgočem opoldanskem soncu sem se popolnoma preznojen vrgel v senco breze na Col Manzonu, vzletnem mestu na vzhodnem delu grebena nad Medunom. Medtem ko sem uspel pomalicati konzervo rib in ko sem se psihično pripravljal na samostojen vzlet v močnejšem vetru sredi dneva, so se ostali člani kluba že pomenkovali pri kosilu v restavraciji. Moj cilj letenja v Medunu je bil nabrati čim več novih izkušenj, kar mi je s tokratnim poletom na uradni pristanek gotovo uspelo. Po prvem neuspelem dvigu krila sem moral samega sebe prepričati, da se umirim in zbrano počakam na interval z nekoliko šibkejšim vetrom v prsi. Temu je sledila dobra ura prijetnega jadranja in fotografiranja okolice iz zraka.

Pozno popoldne smo enoglasno potrdili idejo o skupinskem hodi & leti vzponu. Tako se nas je vseh enajst udeležencev skupaj odpravilo peš na vrh Monte Valinis. Sam sem tega dne uspel preseči dva tisoč višinskih metrov z jadralnopadalsko opremo na hrbtu, z vzponom pa so bili izredno zadovoljni tudi ostali, zlasti, ker so nas čakale neverjetno prijetne razmere. Do sončnega zahoda nas ni spustilo dol, v zraku pa ni bilo prav nobenih turbulenc. Pravi putrček, ki smo ga nekoliko začinili s pristajanjem sredi vasi Meduno, kjer psi očitno niso vajeni zvokov, ki jih spuščamo jadralni padalci.

Kot je kazala že vremenska napoved, zadnja dva dneva nista bila več primerna za letenje. Nekoliko smo še upali na letenje v nedeljskih jutranjih urah, zato smo se še pred sedmo odpravili na Monte Rest. Že na prelazu, kjer smo začeli s hribolazenjem, je kazalo, da nam bodo oblaki kmalu ponagajali, a optimizem jadralnih padalcev pač nikoli ne zamre. Vzpon na širno travnato planjavo je bil zelo enostaven, vendar pa je na nas malo pred vzletnim mestom že začelo škropiti, zato smo se ustavili pri planšarskem stanu in si vzletišče zgolj dobro ogledali za naš naslednji izlet v te konce.

Preostanek praznikov smo zaradi severnega vetra, ki se je zlival čez hribe, preživeli bolj pri tleh. Ugotovili smo, da imajo v Medunu najboljšo picerijo daleč naokoli. Potepali smo se po Pordenonu, majhnem mestecu z zanimivo zgodovino in stavbami z lepimi pročelji. Spoznali pa smo tudi, da je apartma, v katerem smo drnjohali tri noči, vreden ponovnega obiska. Zares hvala Luci in njegovi mami za izkazano dobrodošlico v prostornem domovanju.


0 Komentarjev

Dodaj odgovor