»Ti, Majdič, a bi šel ti v Kolumbijo? Zdej bova midva zmagala vse tekme v Valle del Cauca, pobrala vse pike, namahala vso konkurenco in šampijone, ter spila vse šanke od Calija do Medellina. Najprej Kolumbija, potem pa PWC-ji in Evro2026!« Da ne bo kdo rekel, da nisva imela ciljev. Majdič je bil takoj za 🙂
No evo, »partner in crime« je že. Potem kupim nov zic, ker zdej sem pa res hud in nabrušen. Treba se je it slikat in narest pasaport. Kupit karto, govorit z vsemi, ki so že bili tam, zrihtat stanovanje, zavarovanje in se prijavit na tekme. Zment se za dopust, pa Axo, pa Duo Lingo, pa IPPI kartico, pa shujšat za 3 kile med prazniki (spet dober vic :)), pa zrihtat prevoz od letališča do stanovanja v Roldanillu, tekmovalno licenco (hvala Veronika), kupit dolarje, pogledat taske od prejšnjih let, vse nekako spakirat in it. Sliši se izi…
Pridem v Kolumbijo par dni pred vsemi drugimi. Mi kar paše, da je tako, saj je vendar pustolovščina. Padala seveda ni na mojem letalu, krasno. Malo odspim in grem zrihtat telefon. Sporočim domov, da sem še živ. Padalo mi dostavijo popoldne. V stanovanju imam 3 ruse, eden govori angleško in je arhitekt. Drugi je Crazy Saša, ki cilja vate, ko si v stebru in ne neha navijati, ko pride v bazo, da o njegovih pristankih sploh ne govorim. Tretji je s Kamčatke in brca medvede na karate. Fajn družba. Takoj vidijo, da potrebujem malo pomoči in me naslednji dan vzamejo s sabo na avtobus za Aguapanelo. Končno bomo leteli, juhu! Po točno eni uri letenja preklinjam na tleh severno od La Uniona, 20 km od Roldanilla. Dan je krasen in drugi seveda letijo… Crap, kako naj zdaj pridem nazaj, 30 stopinj je tukaj?! Izkaže se, da precej na izi. Še predenj pridem do asfalta me pobere možakar na motorju in zategne v center Roldanilla za nekaj evrov. Hamburger, pivo in neskončne analize, kaj je šlo narobe. Drug dan sem malo bolj previden in odletim čisto OK. Pogledam najprej hribe proti severu, pazim, da ne ostanem sam in ko srečam velik gaggle, ki prečka ravnino in se jim pridružim. Lepo me pošlepajo čez na drugo stran in naprej proti jugu. Nato najdem sam pot nazaj proti Zarzalu in tam pristanem. Od tam je povratek še bolj preprost.
Začne se prva tekma, SRS Gin Edition 2026 in practice task je šel čisto lepo skozi. Edino malo me moti, zakaj je folk že v cilju s s pospravljenimi padali? Čudno… Naslednji dan pride še Tim in vsa klapa iz severne Evrope, ki je bila prikovana na tla zaradi snežnega neurja. Prvi task, ko gre zares, mi ful gre, vem da jih je ene par spredi, sam se ne sekiram, ker vem, da ne bom prvi, sam top 20 pa skoraj sigurno (v resnici za las top 50). Vse drži tako kot mora, to je Kolumbija o kateri poslušam že leta. Letim ful hitro in spet je v cilju gužva, tokrat takšna, da sploh ni več piva, WTF?! Hec je bil, da sploh nisem videl, ko se je lead gaggle premaknil v boljši štartni položaj čez dolino pred začetkom taska. Temu bi se lahko izognil, če bi bil lepo pravočasno v luftu in bi malo bolj opazoval, kaj se dogaja pred tekmo.
Dva dni pada dež in ni taskov. Tretji dan izgleda super, pred štartom leti gor tud 5. Ni kej šparat, moram probat bit hitrejši. Cca 1 h v dirko sem že spet na tleh, tam kjer večina drugih. Iz štartnega cilindra smo potegnili v temo na ravnino in od tega ni bilo nič. Majdič, car, je bil na tasku drugi, šel je svojo linijo po hribih, ker je znal opazovat in se ni pustil speljat v temo. Kmalu po pristanku seveda 100 sonc in švic teče od jajc, ko se med trsjem probamo prebit do ceste. Reši me domačin z motorjem.
Naslednji task je tisti, ki me res boli, to pa zato, ker se je vreme zrihtalo za en dan in tudi takrat sem bil takoj na tleh. Na začetku taska sem lahko lepo spremljal gaggle in sem z njimi prečkal dolino. Potem smo se obrnili proti jugu in blizu Roldanilla sem bil kar precej nizko. Vzeti bi si moral čas in naviti s skupino ki je bila okrog mene in ostati z njimi. Jaz sem v slabem poskusu zasledovanja glavne skupine izgubil še malo več višine, nato sem se poskušal vrniti k drugi skupini, ki je tačas že navila in me kasneje preletela. Nato sem jim poskušal slediti nizek in pristal blizu mesta. Oboje bi bilo bolje, če bi se bolj odločno potegnil naprej ali pa lepo ostal zadaj in nadaljeval z drugim gagglom. Naslednji dan je bil spet canceled. Zadnji task na tekmi sem scuril v trsje pri Obandu. Bil je precej šibak dan in veliko nas je končalo tam blizu. Na koncu sem bil na 87 mestu.
Practitce task za drugo tekmo preskočim in grem na Aguapanelo, plan je do San Francisca na sever in Bugalagrande na jug. Dan je prečudovit in letim kar hitro. V luftu je veliko padalcev in letenje je še kar preprosto. Obrnem se pri kraju, ki mu ruski cimri pravijo »Green Wall«. Kmalu na poti proti J srečam Ambroža, ki me pokliče po postaji. Tam je za par minut vroče, ker skoraj scurim. Mikelj se pobere na hribčku spredaj, jaz imam srečo nad stolpom za daljnovod na sosednjem puklju. Od tam naprej gre spet super lepo čez Toro in na južno stran La Union, kjer naberem kolikor najvišje lahko in prečim dolino. Na drugo stran priklopim gričke kar visok in lepo popravim višino. Res se mi zdi da bo šlo kamorkoli 🙂 Na poti proti Zarzalu srečam Jarma, in greva skupaj proti jugu. Namesto da bi krenila globlje proti hribčkom na V stran, pičim s cesto proti jugu do tal. Matej oprosti. Povratek spet z motorjem do Zarzala in na avtobus do Roldanilla.
Prvi task druge tekme štartam super. Res sem vesel, ko gremo iz štartnega cilindra na sever, jaz sem med sprednjimi in visok. Tiščim na gas in ko pridemo do severne obrtne točke hitro scentriram steber in skrenem čez dolino, še vedno super postavljen. Dva kilometra kasneje ugotovim, da nisem taknil točke in jo moram it pobrat nazaj. Task zaključim v cilju, vsaj to 🙂 Naslednji task gremo gor, vendar ne letimo. Slabo vreme. Task 3 mi je šel kar dobro. Pred štartom se spravimo na drugo stran doline skoraj vsi. Najprej gremo proti jugu, potem pa samo še cik-cak na sever. Ves čas samo skušam držati stik z gaggli, ki mi počasi bežijo. V cilju na 56 mestu. Naslednji task spet vse pokvarim. Na poti na sever grem v airspace in imam 0 točk za task. Poleg tega še scurim. Task 5 je super lep, najprej imamo za it na sever in nato daleč proti jugu. Plan imam it po hribih, ko grem v luft pa vidim, da vsi prečkajo dolino in grem za njimi. Tako smo celoten task naredili po sredini doline. Spet samo skušam čim dlje držati stik z gaggle-om. Pred Zarzalom nam lead gaggle uide naprej in task dokončam na 48. mestu. Zvečer se dobi horda slovencev na pivu v parku. Lepo 🙂 Naslednji task odpade. Meni je kar prav, ker imam tako priložnost najti na bankomatu pozabljeno bančno kartico 🙂 Zadnji task imamo na Aquapaneli. Začne se super-slabo. Najprej imam na štartu vse štrike zmešane in rabim ene pol ure da jih razpletem, pa še to jih ne čisto prav. Po vzletu se mi sedež noče in noče nafilat, WTF?! Kar vse je prazno, ampak ni časa tole zdej reševat, ker itak zavijem narobe po vzletu in ne poberem stebra na desni strani štarta. Poskusim proti levi, ker je daljnovod že blizu, tudi tam nič. OK, zdajle izgleda da tudi do Roldanilla ne bom prišel in imam ogledano že neko golo zaplato na vrhu nekega mini rebrca. Bljižje, kot sem ji, bolj izgleda da tam tudi en mini daljnovod… Počasi si mislim, da če pridem živ ven iz tega bo kar super dan… Na rebri, ki vodi do treh križev se le najde nekaj termike in z malo potrpežljivosti naberem z osmicami na greben in kasneje do baze. Še vedno pa imam sedež cel prazen in ne vem kaj mu je. Pogledam noter, k stopalom, da vidim, če sem kaj prekril s nogami, da zrak ne vteka v notranjost, vse izgleda OK… Končno ugotovim, da se mi je odpela zadrga od leve rezerve. Nisem čisto siguren, kako je to narejeno in spulim ročaj od rezerve in ga zatlačim pod protektor. Vidim da sta zadrgi dve. Odpeta je zgornja, daljša. Snamem si lev rokavček sedeža in potem malo z levo od znotraj, malo z desno roko odprem in ponovno zaprem zadrgo. Sedež se napihne. Ta čas se premaknem proti J, kjer se folk nabira v štartni gaggle. Končno sem pod bazo, kjer moram biti in štartamo proti J. Tu se naredi že kar malo razlike, jaz precej zaostanem in se peljem po zunanji liniji hribov, kar se izkaže za boljšo opcijo. Obrnemo J točko in prečkamo dolino. Dan je močan in z malo sreče se spravim v dober gaggle, s katerim potem zaključim task na 38 mestu in se mi zdi super 🙂 Tekmo zaključim na 60 mestu.
Kolumbija je čudovita 🙂 Ljudje so super prijazni, hrana izjemna, prav tako kot letenje na ravnini. Retrieve je preprost, vzletišča super. Roldanillo je krasno mesto, kjer se vsak večer kaj dogaja. Letos so praznovali 450 let obstoja mesta in je bilo še malo bolj živahno. Tisti, ki so bili že večkrat tam so povedali, da je bilo vreme slabše od povprečnega. Jaz sem se vseeno naletel in upam, da se kmalu spet vrnem, ker je res izjemno. Priporočam vsakemu.
Zdaj pa še zahvale. Največja zahvala gre tukaj seveda moji Neži, ki me je pustila da grem. Nadalje Timu Majdiču, model je legenda. Boljšega tovariša si za tako pustolovščino sploh ne bi mogel želeti. Ekipi slovencev v Roldanillu, s katerimi je bilo prelepo deliti nebo in večere. Doris v Roldanillu, ki je skrbela za vseh, ki smo bivali pri njej. Turbulenci za podporo in tekmovalno licenco. Če sem koga pozabil in ve da bi moral biti tukaj zraven, naj mi prosim oprosti.
