V začetku julija se nas na Sorici zbere cela vojska. Celotna reprezentanca, njihov najobetavnejši podmladek in naša skupinica, nekaj rekreativcev z B klasami. Profiji se že zgodaj odlepijo od tal, ampak debelo uro iščejo pametno dviganje na štartu, zato mi še kar nekaj časa ostanemo prizemljeni. Ob enajstih, ko pa res že mora delat, se odpravimo še mi.
Ko jaz (končno) poberem nad greben, Blaž pohodi gas proti Tolminu. Matej za njim, jaz pa se postavim za Andreja in skupaj peljeva do Vogla. Dobro nam je šlo, udobno v višini grebena, ali pa malo nad njim. Pogled na “pristanke” res ni tako prijazen, ampak če bi bilo potrebno, bi se že dalo kam parkirat. Na Voglu nas pričakajo bazice in Mateja kar vleče v Julijce. Jaz se držim originalnega plana: po grebenu, dokler da. Matej se vda v usodo in se pelje za nama z Andrejem. Na Tolminskem nas ujame Blaž. Vsi začudeni, ker smo bili sigurni, da je že na štartu odletel naprej in je že nekje na koncu Stola. Skupaj se poberemo nad Tolminskimi Ravnami, odpeljemo na Rdeči rob, kjer nas na hitro rukne gor in hop na Krn. Vedno pravijo, da se tam samo pelješ, ampak ravno tisti dan, se je bilo treba potrudit. Jaz in Andrej pobereva bolj zunaj proti “Planici” in vsi štirje odpeljemo na Stol. Od začetka še gre, naprej pa veter. Do antene prilezemo, tam se Blaž suvereno odpelje naprej, Andrej se pobere, jaz in Matej pa nimava več volje za trenutne razmere. Obrneva, na koncu Stola pa pogumno naprej na Ozben. Seveda se lotiva prenizka in čmokneva dol v Ladri. Na grebenu vztrajava do konca, niti ne razmišljava o uradnem pristanku. Eh, pa saj je vseeno – res je bil HUD let!
Spakirava, odpeškava do Petrola v kobaridu, poštopava na Most na Soči in se odpeljeva z vlakom v Bohinjsko Bistrico. Pica, pir in po avte na Sorico (hvala Ambrož za prevoz). Kar se mene tiče, je bil dan narejen.
