Vidim na facebooku, da je hike&fly(hodi in leti) tekma, ki jo organizira nov klub v nastajanju in povrh vsega še v Braslovčah od koder prihaja moj deda pa še na hribu, kjer do sedaj nikoli nisem bil peš. Če dodamo k temu še, da sem moral preizkusiti svojo formo, potem ko sem 3 mesece po nesreči preležal v postelji in bil dodobra spočit, ni preostalo drugega, kakor da grem.
Organizacija je bila odlična, novo ustaljeni klub oz. društvo jadralnih padalcev Aves Braslovče, so imeli, ma skoraj tako dober debi kot Tadej Pogačar v Franciji.
Zdi se da udeležba na tovrstnih dogodkih vedno prijetno preseneti organizatorje in tudi tokrat ni bili nič drugače. Očitno je velika množica ljudi v Sloveniji, ki rajši kakor, da bi obrabljala kolena, poleti s hribov v dolino ali pa kam še višje.
Postavimo se v črto in začnemo točno ob 9:00.
Pred nami vozi varnostni avto organizatorjev, ki nas snema in nam kaže pot. Sledi prvi del poti, ki je speljana po asfaltirani cesti, ki se kasneje povzpne v gozd.
Iz tistih nekaj tekem na katerih sem bil lani, vem da je treba prednosti pridobiti na ravninskih delih, kajti pri hoji v hrib s težkih nahrbtnikom, skoraj nihče ne zmore teči in tudi poti so ožje, tako da se težko prehiteva. Pot je odlično označena z rumeni trakovi na vsakem odcepu, pa še vedno se je enemu revežu uspelo izgubiti, njegove noge so bile prehitre za njegovo glavo, drugače bi bil med prvimi na vrhu, tako da tudi hitrost ni vse.
Na zadnji ravnini, ko vidim, da domačini tečejo pospešim tudi sam in še ravno uspem povedati sodnikom na vrhu svoje ime, preden se moj zajtrk odloči, da ga očitno že ne cenim dovolj, če ga tako premetavam in se odloči, da bo rajši ostal na štartu Dobrovlja, žal tega fantje niso posneli. Škoda. Sem prepričan, da malo drame poveča gledljivost posnetkov.
Prvi je na vrh pritekel v 27 minutah, sam sem jih potreboval 34 min in sem bil 8. na vrhu, bilo nas je kar pet s tem časom, ubežniška skupina, ki je lovila prve tri. V tem primeru se zapiše vrstni red tekmovalcev, da kasneje ni dvoma pri uvrstitvi.
Že pred tekmo podano navodilo, je velelo, da nas prvih deset štarta po 10 minutah na vrhu, kar mislim, da je dobro navodilo, saj se tako zmanjša gneča na štartu in na pristanku.
Evo pa se “naštimam” in gremo. Še drugi del tekme. Pristajanje na piko.
“Pika” je v obliki dveh enakostranični trikotnikov, kjer je manjši trikotnik v sredini večjega.
Iz mojih izkušenj vem, da je bolje če si sam v naletu in se ne rabiš obremenjevati z drugim kakor s pristankom, kajti pri pristajanju zna hitro nastati gneča. Tako zbijem višino z zavoji in se odpravim na pristanek.
Uspe mi pristati v najmanjšem trikotniku, kar me je zelo razveselilo, sploh ker pol leta nisem letel in imam sedaj padalo, ki ga nisem navajen(beri: zakrnel).
Točkovanje gre nekako tako, minute do vrha se pretvorijo v točke in če pristaneš na nogah v najmanjšem trikotniku (stranice so dolge 10m), se ti odšteje 3 točke, če pristaneš v velikem trikotniku(stranice dolge 30m), se ti nič toč ne prišteje ali odšteje, če pa pristaneš izven ali ne na nogah, pa se ti prišteje 10 točk. Na koncu se točke seštejejo in mesta so znana.
Uf, pristane še zadnji tekmovalec in prične se razglasitev. Prvih 10 nas dobi pločevinke lokalnega piva, prvi trije pa še darilne vrečke.
Organizatorji prodajajo tudi majice, od katerih izkupiček bo šel v blagajno novega kluba. Kot navdušen podpornik jo seveda kupim in ponosno oblečem. Avtor prispevka v novi beli majici, tretji iz desne.
Zdaj pa domov k mami na kosilo, lokalni fantje pravijo, da se naslednje leto spet vidimo, jaz pa jih povabim na Hike&Fly Potoška, ki bo 3.10.2020 in ga organiziramo Turbulenčarji in Turbulenčarke.
