Depresija. No ja, saj ni tako hudo…

Zima. Mraz, ampak ne tisti, ta zaresen. Veter z vseh strani, samo iz ta prave ne. Dnevi so kratki, vreme je pa itak samo takrat, ko moraš delat. Okej, prišel je čas, da dam padalo na tehničnega.

Kaj pa zdaj? Plezat? Ne, skala je premrzla. Noter? Eh, gužva. U, smučat! Na Krvavcu dela ena špura od hotela do gondole, široka le za tiste tri, ki plužijo od vrha do tal. Potem pa turno v Avstrijo! Snega ravno toliko, da oddelamo eno turno smuko, potem te pa vse mine. Depresija.

Potem pa veter malo spusti… Pokaže se sonce… Mraz je še vedno, ampak saj mora bit. Gremo letet! Ah, čakaj… ta glavna makina je še kar na tehničnem. Potem pa hike&fly!

Spet dilema kam… Vsakič, ko se je na hitro treba odločit, kam bi z Mihom šla, zmrzneva. Miha zbrska knjižico za Hike&fly transverzalo: “Pejva na Blegoš!” Knjižico seveda pustiva doma, tako da še vedno ni v njej nobenega štempla, čeprav sva skoraj polovico že odletela. Z nama gre še Bahč in naredimo si prav lušten športni dan. Parkiramo v Lazah, 100 metrov od avta pa gre mimo Kejžar: “Se vidimo na štartu!” In se res. Na koncu nas odleti z vrha sedem (se mi zdi?). Jaz na Ultralite-u (19 kvadratov) ne pridem do pristanka pod Slajko – preveč zahodnika, celo pot letim z levo ritjo naprej, kot rakovica. Pristanem pri Marmorju Hotavlje, Miha in Bahč se z raketami odpeljeta visoko čez mene. Spakiram in se odpravim proti pristanku. Na poti najdem zadrugo, nabavim zasko in domač kruh ter kraljevsko pomalicam. Kejžar nam časti čaj in kofe, nato nas pa še odpelje do avta. Lušten sprehod je Blegoš – kot naša Kriška. Štart pa povsem šolski.

Naslednji dan pade ideja, da se bo na Kovku dalo jadrat. Miha spakira polno bojno opremo – fantje gredo trenirat. Jaz se javim, da jih potaksiram, potem grem pa peš na štart. Ugotovim, da bo pešačenje s pristanka na vrh čisto predolgočasem podvig, zato začnem hodit dobrih 400 metrov pod štartom. Ob cesti je parkirišče in super urejena pot do vzletišča – priporočam! Po 80 višincih fantje javijo, da že piha burja čez in da verjento ne bo iz tega nič. Eh, grem do vrha, saj ni tako daleč. Ko prilezem do gor, štarta ravno prvi, se hitro naštimam in hop v dolino. Se je še dalo čisto lepo poštartat, držalo ni pa čisto nič. V Anjo na pico in domov.

No ja, saj ni tako hudo…